22. nedelja med letom - A

»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj«. 

Kako razložiti te besede danes, ko pa vemo, da toliko ljudi od jutra do večera ne dela drugega, kot  poveličujejo uspešnost in uveljavljanje samega sebe?

Po drugi strani pa vemo, da je krščanska pot odrešenja v »hoji za Jezusom«, z drugo besedo je hoja za Jezusom v odpovedovanju samemu sebi in sprejemanju lastnega križa.

Zato se nam danes postavlja vprašanje: »Kaj pomeni odpovedati se samemu sebi?«

Jezus nikogar ne sili, da mora iti za njim: »Če hoče kdo..« Kaj? Iti za njim. Vsak se odloči po lastni presoji. Zato je prvo spoznanje, da kdo hoče iti za Jezusom, to je njegova svobodna odločitev. Ta odločitev ni neko slepo dejanje. Jezus je učence najprej poklical, jim razlagal, čemu je Sin Človekov prišel na svet, jih poučeval, tudi odkrito povedal, kaj jih v prihodnje lahko doleti. Eno je »biti poklican«, drugo pa je svobodna odločitev poklicanega. Katere pogoje Jezus postavi, da nekdo lahko gre za njim? Odpovedati se sebi, vzeti križ na rame in hoditi za njim. Ko veš za pogoje, ki jih poklicanost nalaga, je potreben jasen odgovor.

Vsak od nas je Božja podoba, zato nekaj dobrega. Ni se nam potrebno odpovedati temu, kar je Bog ustvaril. Potrebno se je odpovedati temu, kar nas od te podobe oddaljuje.

Odpovedati se, je dejanje, ki nas vodi v življenje, v lepoto, v veselje.

Odpovedati se, pomeni reči ne. Reči kdaj ne televiziji, ko nas s svojimi nasilnimi in nemoralnimi oddajami škoduje. Na ta način si ne mažemo oči in srce. Isto velja pri hrani, pijači, ko je potrebno reči dovolj je. Zmagal si in polega tega tudi preprečil, da bi ogrozil svoje zdravje.

Ko v tebi kipi jeza, počakaš, da se umiriš in nato spregovoriš. Spet si zmagal. V druži ali družbi ni mogoče živeti v miru, če se ne znamo odpovedati sebi. Vsakokrat, ko rečemo ne, rečemo da bližnjemu, iskrenosti in slogi.

Lahko bi primere, kjer je potrebno reči ne, naštevali v nedogled.

Zakaj reči ne? Mi govorimo jezik mesa, jezik sveta, ki je jezik egoizma, Bog pa nas želi naučiti jezik ljubezni. Odpovedati se, pomeni naučiti se jezik Boga. Samo tako rastem v Božji podobnosti.

Pomembne so vsakodnevne odločitve, tiste za resnico, za dobroto, za ljubezen.

Ko prebiramo življenjepise svetnikov vidimo, koliko truda so vložili v to, da so, da bi naredili to, kar je dobro.

Kolikokrat se zlahka odločimo za Boga, za njegovo večjo slavo, za njegovo voljo… Uresničevanje teh visokih ciljev končno pokaže, kakšni v resnici smo.

Nekateri kmalu opustijo začeto pot vere. Komaj so stopili na stezo, že gredo nazaj. Vsaka težava jim je preveč. Vidijo le sebe, svoje življenje.

Jezus nam kaže pot, ki jo je prehodil on, ta ga je vodila v Jeruzalem. Vedel je, da ga tam čaka trpljenje, pa je šel naprej, ker je vedel, da trpljenje in smrt ne bo zadnje dejanje, zadnje bo vstajenje.

Na to pot je Jezus želel pripraviti Petra in vse nas. To je pot, ki vodi v življenje, če pogumno in vztrajno preraščamo starega človeka in pustimo, da raste novi, v katerem zmagujeta ljubezen in svoboda, z njim pa tudi mir in sreča.

Kdor se odpove sebi, ne izgubi svoje identitete, ampak postane odprt za Boga in za bližnjega. Njegovo življenje postane daritev in podobno Jezusovemu življenju, ki pa vključuje tudi trpljenje in križ, da bo v polnosti našel svoje življenje v Bogu.

Ne imejmo se za preveč pomembne. Naj se ne vrti ves svet okoli nas, ampak dajmo prostor Bogu v našem življenju.

Jezus ni prišel, da bi nam nekaj vzel, ampak nekaj dal. On želi, da bi nas življenje osrečevalo. Pot do sreče pa je srce in na kaj je navezano naše srce?