Župnijska cerkev Sv. Petra in Pavla

Objavljeno Sreda, 12 December 2012

zupnijska cerkev1Vitanje je glede župnijske cerkve edinstven primer. Župnijska cerkev je posvečena apostoloma Petru in Pavlu. To je tako imenovana »zimska cerkev«, saj je v njej redno bogoslužje od praznika vseh svetnikov do velike noči, ko se bogoslužje preseli v »letno cerkev«, Marijino cerkev na Hriberci, ki je sicer podružna cerkev, vendar domačini tega izraza (podružna cerkev) ne uporabljajo.
Prva cerkev je v vasi Vitanje gotovo nastala že v 11. stoletju. Prvotno cerkev je dala zgraditi že bl. Hema v začetku 11. stoletja. Vikariat je bil ustanovljen že v 11. stoletju in kmalu nato župnija. Izgleda, da je tudi prvotno cerkev uničil potres leta 1201, kajti sedanja cerkev je v ladji poznoromanska iz začetka 13. Stoletja. Bila je podružnica šmartinske pražupnije. Leta 1296 se omenja vikar, 1329 stalni vikar in 1487 vikariatni župnik. V prvi polovici 14. stoletja so jo freskirali. V prvi polovici 15. stoletja je dobila sedanji prezbiterij in zvonik. V letih 1450 – 1460 so jo ponovno poslikali s freskami. Konec 16. stoletja so jo obokali (prej je imela raven strop). V prvi polovici 18. stoletja so prizidali obe stranski kapeli, v drugi polovici 18. stoletja so prizidali zakristijo, leta 1858 pa oratorij. Zvonik je doživel nekatere predelave leta 1810, prezbiterij 1868. Vsa cerkev pa je bila leta 1930 strokovno obnovljena. Po koncilu je bila v letih 1971 in 1972 obnovljena notranjost, glavni oltar in prižnica pa odstranjena. Namesto njiju sta bila postavljena nov daritveni oltar in ambon.
Ko se približamo cerkvi, ugotovimo, spoznamo, da je to odličen kulturni spomenik. Že na zunaj je videti, da je stavba zelo stara. Vidne so prizidave in freske, ki sodijo med najbolj ekspresivna dela zgodnjegotskega risarskega sloga iz prve polovice 14. stoletja v Sloveniji. Zelo dobro je ohranjena podoba sv. Krištofa, ki je prav tako iz prve polovice 14. stoletja.
Ko vstopimo v notranjost, vidimo, da je ladja še romanska, prezbiterij pa značilno poznogotski. Okna v prezbiteriju so novogotska. Posebno dragocene freske so v cerkvi, prikazujejo prizore iz Marijinega življenja (oznanjenje, obiskovanje, Jezusovo rojstvo in prihod Treh kraljev) in Jezusovo trpljenje (Jezusov prihod v Jeruzalem, zadnja večerja, molitev na Oljski gori, Jezus pred Pilatom, kronanje s trnjem ter Marija in Janez pod križem). Freske so ohranjene tudi na gotskem slavoloku iz prve polovice 14. stoletja.

Oltarji


Stari veliki oltar se ni ohranil. Novogotski, a dovolj kvaliteten oltar iz 1868 je shranjen v kaplaniji. Sedanji prezbiterij krasijo baročni kipi, ki upodabljajo Petra, Pavla, Jezusa in klečečega apostola Petra, ki sprejema ključe. V ladji se nahajajo štirje oltarji iz šestdesetih let 17. stoletja. Štejemo jih med »zlate«, in tako oznako tudi zaslužijo, saj je v tistem času renesančno rezbarstvo doseglo svoj višek.
Na vseh oltarjih so slike iz iste dobe. Posebej dragocena je slika vseh svetnikov (1662). Ostali trije oltarji so posvečeni sv. Janezu Krstniku, sv. Boštjanu in Roku ter sv. Mihaelu nadangelu (okoli 1670).
V cerkvi sta tudi stranski kapeli. Na desni strani je kapela Žalostne Matere božje (tu se nahaja slika Jožefove smrti), na levi strani pa je kapela sv. Frančiška Ksaverija. Slika v tej kapeli prikazuje Joahima, Ano in Marijo.
Cerkev je nekdaj obdajalo pokopališče, kjer je do 1803 stal karner, posvečen sv. Mihaelu (pokopališka kapela).


Nekdanji zvonovi v župnijski cerkvi


zupnijska cerkev (19)Najstarejši je bil mali zvon z napisom v Gotskih malih črkah: »Georg Renner, mojster v Velikovcu, me je ulil v letu MD« (torej leta 1500).
Veliki zvon: »Sv. Peter, prosi za nas. Nikolaus Urbanus Boset Celje me je ulil leta 1691. Hvalim pravega Boga, kličem ljudstvo in duhovnike, mrtve objokujem, kugo in vetrove podim, praznike slavim.«
Srednji zvon: »Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas. Leta 1769 me je ulil v Celju Gasper Balthasar Schneider.« Zvonove je vzela prva svetovna vojna.
Zvonik je bil leta 1809 obnovljen in je dobil novo streho, kakor priča naslednji kronogram na zvoniku: »Sub pastore Andrea Tschebul ruinosa pariterque tectum noviter exstruiitur« (za časa pastirja Andreja Čebula je bilo, kar je razpadalo, obenem s streho na novo postavljeno). Nekdanje orgle naj bi bile najprej v Marijini cerkvi, potem pa so bile prenesene v župnijsko cerkev.
Kot zanimivost naj dodamo še da je leta 1807 grozila cerkvi nevarnost, da se bo zrušila. Zato, je bila po škofijski odredbi 16. decembra 1807 zaprta. Božja služba se je morala opravljati v Marijini cerkvi na Hriberci. Tudi župnišče, kaplanija in šola naj bi se na novo zgradili. Uredili naj bi tudi novo pokopališče, ker je bil del pokopališča pri sv. Petru zaradi razširitve ceste odkopan.
Vitanjčani so se najprej zavzeli in obnovili cerkveni zvonik, nekoliko pozneje (1845) so zgradili župnišče in proti koncu stoletja še slovensko in nemško šolo. Pokopališče pa so uredili konec leta 1839.
Večkrat je bila omenjena kapela sv. Mihaela. Ta kapela je stala blizu župnijske cerkve na pokopališču. 25. Avgusta 1803 je okrožni urad v Celju odločil, da se ta kapela odstrani. Ta kapela sv. Mihaela, imenovana tudi star karner (carnarium, kostnica), je morala biti kar velika, saj so jo leta 1780 šteli k podružnicam. V gornjem delu je bil urejen bogoslužni prostor, pod njo pa so bile shranjene kosti pokojnih. V njej so maševali od konca 18. stoletja. Sicer pa se tudi v cerkvi sami nahaja grobnica (v prezbiteriju).


Župnijski urad

Župnijski urad Vitanje (Podrobni podatki)

Doliška cesta 12, 3205 VITANJE

tel.: 03/577-51-11

031-563-471 Matej Jakopič, vojaški vikar in duhovni pomočnik

040-586-838 Alojz Vicman, dekan

Svete Maše

 

Ponedeljek, sreda, sobota : 8:00

Torek, četrtek, petek: 19:00

Nedelje: Ob 8:00 in 10:00

2013, Izdelava: Izidor Šojč - izisojc(at)gmail.com
Joomla 3.0 templates. All rights reserved.