Podružna cerkev Sv. Vida

Leži severovzhodno od trga Vitanje na pobočju Pohorja. Po pripovedovanju je tu nekoč bila župnijska cerkev (in tudi rimska cesta naj bi šla nekje v bližini mimo). V bližini je bil najden rimski nagrobni spomenik Messorja Catureusa, ki je zdaj vzidan v farni cerkvi v Vitanju. Trdijo tudi, da je bilo grobišče pod cerkvijo sv. Vida pri Beškovskem križu.
Cerkev ima zaokrožen kor (prezbiterij), ki je prej imel raven strop, od leta 1835 pa je obokan. Leta 1890 je na novo zgrajeni zvonik nadomestil prejšnji leseni stolpič. Okna so pravokotna. Cerkev se prvič omenja l. 1542.
Oltarji: veliki oltar sv. Vida mučenca, na severni strani pa se nahaja oltar sv. Jere device (nasproti prižnice). Na vzhodni strani je dal Urban Dietrich napraviti vdolbino, v katero je postavil sliko svojega zavetnika sv. Urbana.
Leta 1835, na 6. Binkoštno nedeljo, je bila cerkev po prenovi blagoslovljena ob navzočnosti 3000 ljudi. Slovesnost je vodila nekdanji Vitanjski kaplan, ta čas pa provizor v Novi Cerkvi, Franc Juvančič.
Bogoslužje v tej cerkvi je bilo: na 6. nedeljo po veliki noči (prošnji dan), maša in procesija na dan sv. Urbana in na dan sv. Vida (proščenje).
Od štirih zvonov v zvoniku te cerkve sta oba manjša stara, večja pa iz novejšega časa. Od prvih ima en zvon napis: »Nicolaus Boset iz Celja me je ulil 1660«, od zadnjih (novejših) je na enem napis: »Anton Založnik ali Skočaj, Neža Kovše. Zlil me je Ignaz Hilzer, zvonar na Dunajskem Novem mestu. Pripravili so me dobri sosedi. Pel bom za božjo čast in rajnim za večni pokoj. »1870.«
Tudi te zvonove je menda zadela usoda žrtev prve svetovne vojne, saj drugače ne bi bilo potrebno leta 1922 kupiti dveh novih zvonov.