Cerkev Matere Božje na Hriberci
Cerkev Matere Božje na Hriberci, imenovana tudi cerkev Marije Pomočnice na Hriberci, cerkev sv. Marije Vnebovzete ali redkeje cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja, je bila v baročnem slogu zgrajena v letih 1747-1754. Potrditev te navedbe lahko mdr. najdemo v vizitacijskih zapisnikih goriškega nadškofa Karla Michaela Attemsa (1752-1774). Ob vizitaciji župnije Vitanje leta 1751 je bilo za cerkev Matere Božje, ki se omenja kot Ecclesia Beatae Virginis Auxiliatricis, zabeleženo, da je še v gradbeni fazi. Možno je, da se je gradnja cerkve nekoliko zavlekla še po letu 1754 ali pa so nekatere stvari ostale nedokončane, saj se v vizitacijskem zapisniku iz leta 1756 ponovno omenja kot nedokončana oz. cum structura nondum completa. Za neposvečeno cerkvico Beatae Mariae Virginis Auxiliatricis in colle gaudioso prope ecclesiam parochialem je še navedeno, da ima dva oltarja, in sicer glavni oltar Marije Pomočnice in stranski oltar svetega Jožefa.
Zasnova stavbe izhaja iz oblik, ki jih je ustvarilo 17. stoletje. Cerkvena ladja je pravokotna in mehko prehaja v prezbiterij, ki je na vzhodu polkrožno sklenjen. Zelo živahna in opazna je čelna fasada, ki jo členijo štirje pari dvojnih pilastrov, ki nosijo gredo, nad katero se dviguje zvonik. Baročna arhitektura se kaže tudi v notranjosti.
Že omenjeni goriški nadškof Attems je cerkvico oz. natančneje ecclesiam filialem Beatae Mariae Virginis in Kogl, Maria Succurre dictam, posvetil 10 let kasneje, in sicer 13. julija 1766. Pri posvetitvi so bile pod oltar položene relikvije svetih mučencev Serena (Serenus) in Laetusa (Laetus).
V cerkvenem inventarju župnije Vitanje iz leta 1861 je nasprotno navedeno, da je bila cerkev zgrajena leta 1715 s prispevki vseh župljanov, kar pa se ne ujema z ostalimi navedbami.
19. in deloma tudi 20. stoletje je bilo zaznamovano z živahno dejavnostjo, cerkev pa je postopoma dobivala današnjo podobo.
Tako je cerkev v letih 1803-1807 dobila nove orgle, pri njihovi izdelavi sta bila udeležena Josef della Croix in Wenzel Martal iz Celja. Orgle je leta 1889 obnovil znani orglarski mojster Josef Brandl (1865-1938). Ob koncu leta 1981 so bile orgle, ki so bile v zelo slabem stanju, strokovno obnovljene s strani Filipa Antolica, orgelskega mojstra iz Zagreba.
Leta 1812 je bil dozidan zvonik, ki je bil deležen popravil oz. prezidav leta 1830 in ponovno 1854, ko je bil zvonik s štirimi zvonovi zgrajen na novo. Istega leta sta bila nabavljena tudi dva nova zvonova. Leta 1888 so bili pri znanem zvonolivarju Albertu Samassi v Ljubljani nabavljeni 4 novi zvonovi, ki pa jih je, tako kot mnogo drugih, vzela prva svetovna vojna.
V 60-ih letih 19. stoletja je cerkev dobila nova stranska oltarja svete Ane in svetega Cirila in Metoda. Glavni oltar, ki je lep visokega primer baroka, je pripisan slovenjgraškemu baročnemu kiparju in rezbarju Janezu Juriju Mersiju (1725-1788) in naj bi veljal za njegovo najboljše delo. Stranska oltarja svetega Cirila in Metoda in svete Ane, ki ju je leta 1865 oz. 1869 izdelal Martin Spiller, sta prav tako narejena v baročni tradiciji. Tudi prižnica je lepo baročno delo iz druge polovice 18. stoletja.
Notranjost cerkve poleg oltarjev zaznamujejo tudi freske. Prezbiterij je leta 1893 poslikal Jakob Brollo, ladjo pa leta 1899 Anton Brollo. Motivi so vzeti iz Marijinega življenja.
Poleg že omenjenih slikarskih del je v devetdesetih letih 19. stoletja potekala tudi obnovitvena dela na glavnem oltarju, ki je bil ob tej priliki na novo pozlačen.
Cerkev Matere Božje je že od 19. stoletja naprej veljala za nekakšno sožupnijsko cerkev. Ignacij Orožen jo je označil kot sožupnijsko oz. Beipfarkirche, v vizitacijskih zapisnikih pogosto nastopa kot župnijska cerkev ali letna cerkev.
Leta 1951 je bilo ob priliki dekanijske vizitacije župnije Vitanje za cerkev Matere Božje zapisano naslednje poročilo:
»Cerkev Matere božje na Hriberc: se uporablja od Velike noči do 1. novembra kot župnijska cerkev. Vsa opravila razen pogrebov so tu. Notranjost je v dobrem stanju, tudi vsi oltarji. Zunaj v splošnem dobra; popravljena je streha in vrh stolpa. Zvona ni nobenega. Liturgične posode in obleko ter cerkveno perilo ima skupno z župnijsko cerkvijo.«
Zametke te ureditve z dvema (so)župnijskima cerkvama lahko iščemo že na začetku 19. stoletja. Župnijska cerkev svetega Petra in Pavla se je takrat nahajala v zelo slabem stanju in obstajala je celo možnost, da se bo podrla. Zaradi tega je dekan iz Nove Cerkve Jožef Anton vitez Jakomini leta 1807 predlagal, da se cerkve Marije Pomočnice, za katero je navedel, da stoji na lepem griču in da je bila zgrajena pred petdesetimi leti, (začasno) povzdigne v župnijsko. Za Marijino cerkev je še navedel, da se tam poleti tako ali tako zmeraj obhaja bogoslužje.
Zaradi možnosti zrušitve župnijske cerkve svetega Petra in Pavla je lavantinski škofijski ordinariat 16. decembra 1807 ukazal, da se mora cerkev zapreti in da se mora bogoslužje obhajati v podružnični cerkvi Matere Božje na Hriberci vse dotlej, dokler ne bo cerkev svetega Petra in Pavla popravljena. Obenem je tudi ukazal, da je treba zgraditi še župnišče, kaplanijo, šolsko poslopje in pokopališče.
Vendar je gubernij v Gradcu že 8. februarja 1808 izdal odločbo, da ne bo ugodil predlogu oz. želji za prenos župnijske cerkve in da je potrebno vzpostaviti staro stanje s cerkvijo svetega Petra in Pavla kot župnijsko cerkvijo. Kot razlog za to odločitev je mdr. navedel, da se stanje v cerkvi svetega Petra in Pavla izboljšuje in da župnijska občina ne želi prispevati sredstev za prestavitev oz. prenos župnijske cerkve.
Iz omenjenih dopisov vidimo, da so bili v letih 1807-1808 storjeni koraki za prenos župnijskih pravic oz. za razglasitev cerkve Matere Božje za župnijsko, vendar na koncu do tega ni prišlo. Obenem tudi izvemo, da se je poleti v podružnični cerkvi na Hriberci že tako ali tako obhajalo bogoslužje. Verjetno so vsi ti dogodki skupaj sovplivali na današnjo situacijo.